POLICIST O POLICIJI- OBJAVLJENO V REVIJI VARNOST
Na poziv nekaterih objavljam zadevo še na blogu… gre za tekst, ki je bil objavljen v reviji Varnost . Tekst, ki sledi pa je necenzurirana verzija, članek pa je bil objavljen skoraj v celoti… kaj je izpuščenega pa lahko preverite sami
POLICIST O POLICIJI
Postati policist sem si prvič zaželel nekje v tretjem razredu osnovne šole, ko sem v reviji Obramba prebiral članek o policistih in njihovem delu. Takrat sem si v glavi izdelal neko svojo podobo policista in dela, ki ga opravlja. Prepričan sem, da imajo mnogi, ki danes vstopajo v policijo prav tako neke idealne podobe o tem poklicu, ki ga večina v bistvu sploh ne pozna. Sam sem predstavljal, da se policisti pač vozijo okoli in pomagajo ljudem, sem ter tja komu prilepijo kakšno okoli ušes in so vedno nekje zunaj. O kakšnih pisnih izdelkih, poznavanju zakonov in stresnih situacijah seveda takrat nisem niti razmišljal. V policijo sem prišel preko prekvalifikacije, 18 mesečnega programa, ki mi je po mojem mnenju dal osnove za to delo, vendar pa sem prepričan, da ti nikakršen program ali šolanje ne nudita toliko znanja kot ga pridobiš od svojih sodelavcev in spoznaš ob delu. Zadnje čase sem je bilo na forumu policist. si veliko debat o tem kakšne policiste je »rojevala« kadetska šola in kašni policisti pridejo iz Tacna sedaj. Menim, da je bistvo dobrega policista želja opravljati ta poklic in pripravljenost odpovedovanja. Nekdo, ki pride v policijo zato, ker je v to primoran zaradi takšnih ali drugačnih razlogov najbrž tega poklica ne bo opravljal dobro, njegovo nezanimanje in arogantnost bo opaziti med postopki, ki jih bo izvajal, s tem pa bo škodil sebi in sodelavcem. Glede na slabo mnenje o policistih, ki ga vsakodnevno spremljamo v slovenskih medijih pa bo za dvig ugleda policije treba storiti kar veliko, tako s strani vodstva policije kot s strani policistov samih.
Govoriti, da se razmere v policiji urejajo je še prezgodaj, čeprav je z zamenjavo v vrhu policije zadovoljnih veliko policistov. Pa vendar bo potrebno še kar nekaj časa, da bodo v policiji sprejete take določitve, ki bodo vplivale na naše delo. Kaj nam v bistvu manjka? Kaj potrebujemo? Splošno prepričanje državljanov RS je, da smo policisti nezadovoljni samo zaradi plač. Pa ni tako. Če bi svoje delo opravljali samo zaradi denarja potem lahko zagotovo zatrdim, da bi bilo policistov še veliko manj. Že dalj časa smo nezadovoljni zaradi pomankanja kadra, preobilice dela, slabe opreme in utapljanja v pisnih aktih ter v slabih medsebojnih odnosih, ki so na marsikateri policijski postaji ustvarjeni s strani vodstva in so razlog za odhode dobrih in izkušenih policistov. Zaradi zadnjih dogodkov v centru Ljubljane, ko je bilo s strani policistov uporabljeno orožje in ubit občan, se je v javnosti začelo govoriti o zaščitnih sredstvih policistovo, debate pa so se velikokrat zaključile z trditvijo, da se ta dogodek v katerem sta bila ranjena dva policista, izrablja za izsiljevanje denarja v času recesije. Nihče pa v teh debatah in raznih intervjujih ni omenil, da se je na neprimernost opreme opozarjalo že v preteklosti. Sam se na neprimernost neprebojnih jopičev opozoril pred dvema letoma, vprašanje je bilo naslovljeno na direktorja PU Lj, ki je povedal, da so postopki v teku, da pa je problem denar. Torej je bil denar za policijo problem že v preteklosti, med tem, ko se je SV opremljalo z jopiči, ki nam jih bodo sedaj prijazno odstopili, saj se jim očitno valjajo po skladiščih. Gre za osnovno opremo policista. Kaj res prosimo preveč? Razne trditve, da jopiče potrebujejo samo neke intervencijske skupine so smešne. O kakšnih intervencijskih patruljah ali skupinah je bilo pravzaprav govora? Na intervencije ali druge dogodke so vedno najprej napotene patrulje, vse patrulje, ki so v bližini. Nihče se ne sprašuje po katerem področju dela, ko je treba nujno iti v pomoč. Na intervencije nikoli ne pride najprej specialna enota ali kakšna druga posebna enota, pridejo policisti, isti policisti, ki vas ustavijo zaradi cestnoprometnega prekrška. Je potem res preveč, če prosimo, da imamo možnost nase nadeti kvaliteten jopič s katerim je možno tudi voziti službeno vozilo? Kaj pa zaščitne rokavice? Se državljani zavedajo, da policisti nimamo niti osnovne zaščite za roke? V tujini ne boste videli policista, ki nima možnost na roke nadeti intervencijske rokavice, ki ga ščitijo pred vbodi, urezninami in infekcijami. V slovenski policiji policisti te zaščite nimamo. Kljub temu, da se pri svojem delu vsakodnevno srečujemo z odvisniki, brezdomci, trupli, da imamo veliko opravka s krvjo najrazličnejših ljudi… Nevarno je lahko že samo opravljanje varnostnega pregleda osebe, ki ima v žepu injekcijsko iglo na katero se lahko zbodeš in dobiš hepatitis, HIV ali pa kakšno drugo prenosljivo bolezen. Hočete še večjo banalnost, ki ne morete prebrati ali slišati v poročilih? Na policijskih postajah se zadnje čase dogaja tudi to, da zmanjka mila, da nimamo nikakršnega sredstva za brisanje rok in podobne banalnosti, ki so mi povsem nerazumljive. Res zahtevamo preveč, če si želimo le osnove o katerih delavcem v podobnih poklicih ni treba razmišljati. Na ljubljanski urgenci še nisem videl, da ne bi imeli mila, ali pa več vrst rokavic…Tudi reševalci s katerimi sodelujemo imajo take stvari vedno pri roki in nam na prošnjo kakšen par rokavic tudi dajo… Vendar je človeka pri taki prošnji sram. Koliko časa bo tako stanje še trajalo? Smo res dolžni na kocko postavljati svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih? Kje so obljube ministrice, da bo nabava zaščitnih sredstev njena prioritetna naloga?
Potrebujemo boljšo opremo, predvsem pa več sistemskih sprememb s katerimi bi se nam olajšalo delo. Včasih se kar ne moremo načuditi koliko pisanja je treba napisati za vsako malenkost, kako se mesečno spreminjajo zakoni, kako dnevno dobivamo navodila, kako naj nekaj delamo drugače kot smo delali dan prej… Želimo si, da bi šli v korak s časom in bi imeli dostop do interneta, računalnike v vozilih in podobno. Med tem, ko ima že vsak otrok na svojem mobilnem telefonu dostop do interneta, ga policist pač nima. Računalniki, ki jih imamo so namenjeni izključno pisanju in se jih ne izkoristi dovolj. Z računalniki bi se lahko risale tudi skice prometnih nesreč, vse kar bi bilo potrebno storiti je, da bi se kupilo program in pa policiste usposobilo za delo z njim. Take skice bi bile točne in narisane v parih minutah. Z dostopom do interneta bi lahko imele vse policijske postaje svoje spletne strani, kjer bi občani lahko prebirali o tem in onem, gledali slike in podajali mnenja o delu policistov in podobno. Tako bi se zelo povečalo preventivno delo, sodelovanje z občani, povečale bi se informacije občanov, ki bi lahko policijo obveščali o kaznivih dejanjih v njihovih soseskah, o problematiki, o osebah, ki se preživljajo s kriminalom in še bi lahko našteval. Kljub neštetim možnostim, ki bi jih pridobili z internetnim dostopom in z izkoriščanjem le tega, pa dostopa do interneta še vedno nimamo. Nekatere postaje dostop sicer imajo, vendar pa je malo policistov, ki ga lahko koristijo. In to je narobe. Če bi se v policiji bolje uporabljali računalniki in bi se posledično prenehalo stran metati kupe papirja, bi se lahko privarčevani denar porabil za drugo opremo. Pišem o stvareh, ki so v tujih policijah nekaj samoumevnega.
Vse več se pozablja na osnove policijskega dela, ki so stik z občani, pomoč, komunikacija, delo z otroci in ostalo. Spet bi lahko kdo rekel, da policija to tudi dela, in imel bi prav, vendar je takega dela veliko premalo. Vodja policijskega okoliša, ki bi moral imeti stalen stik z občani na svojem območju, ki bi moral tedensko, če ne dnevno, obiskovati šole in vrtce, se pogovarjati z starejšimi, ki so, hoteli ali ne, najboljši vir informacij o družbi odklonilnih pojavih, ta vodja mora večkrat delati druge naloge saj primankuje policistov. Prav tako se namesto opisanih nalog ukvarja z nepravilno parkiranimi vozilli, kar bi po vsej logiki moralo izvajati mestno redarstvo, če pa že policija, potem policisti opazovalci…, ki pa jih praktično ni več. Pred nekaj leti je bilo na jutranji odpravi na eni izmed mestnih PP v Sloveniji cca 10 do 15 policistov opazovalcev, katerih delo je opazovalna služba (peš ali s kolesom) in izvajanje ukrepov na terenu, ki jim je dan. Takih opazovalcev na isti PP danes skoraj da ni. Ponavadi so v dopoldanskem in popoldanskem času štirje ali mogoče šest, ki pa se večinoma ukvarjajo s prometno konico in morajo po navodilih iz policijske uprave biti v določenem času v križiščih in usmerjati promet. Kar je spet prav, če ne bi zahtevali, da je policist tam tudi če ni gneče… in če ne bi bilo bolj pomembnih nalog. Roko na srce so policisti v križiščih samo zato, da se le ta zaradi nespametne vožnje voznikov ne »zabašejo« do konca, na samo gnečo pa policist ne more prav veliko vplivati. Če bi bilo policistov dovolj bi lahko le te videvali tako pri usmerjanju v križiščih kot na ulicah, in patruljiranju. Varnost ljudi in njihovega premoženja bi bila večja, policisti pa bi si lahko vzeli čas za pogovor z občani, namesto, da hitijo iz ene stvari na drugo in nimajo več tistega pomembnega stika z ljudmi, katerim navsezadnje tudi služijo. In takih nesmislov je še mnogo in bi za opisovanje le teh lahko napisali roman.
Najbolj žalostno pri opisanem je to, da vsi ti napačni načini dela, vso to pomankanje policistov in njihovo nezadovoljstvo vpliva na ugled policije. Policisti na terenu smo tisti, ki vsakodnevno poslušamo očitke čez naše delo, kljub temu, da nismo tisti, ki odločamo o tem kaj in kako bomo delali. O našem delu se premalo odkrito govori, premalo naših postopkov je obrazloženo občanom, ki si naše delo napačno razlagajo nato pa pljuvajo čez policiste na vsakem koraku.
Za dvig ugleda policije bo treba spremeniti miselnost tistih, ki še vedno zagovarjajo vsesplošno kaznovanje na naših cestah in policiste silijo v to, da tudi zaradi banalnih prekrškov kaznujejo občane, ki zaradi tega vse manj zaupajo policiji in ji posledično dajejo tudi manj informacij, kar pa širše slabo vpliva na policijsko delo pri raziskovanju ostalih odklonilnih dejanj. Treba je spremeniti miselnost, da policist mora obvezno v času službe imeti takšne ali drugačne ukrepe, za delo policista se mora šteti tudi stik z ljudmi, pomoč pri raznih problemih s katerimi se srečujejo starejši in otroci, skratka že sama prisotnost na terenu. Vsekakor bi bilo smešno pričakovati, da bi policisti prenehali kaznovati, pravim le, da je potrebno ob pravem času na pravih mestih ukrepati zoper hujše kršitelje.
Potrebno je zopet ustvariti neko delavno klimo, vzpodbujati dobre medsebojne odnose, policiste izobraževati, jim pomagati pri pravilni komunikaciji in jih hkrati zaščititi. Predvsem pa je treba o problemih govoriti, javno in brez skrivanja pred širšo javnostjo, kar se je dogajalo pretekla leta. Policisti smo se zaradi nezadovoljstva pričeli družiti na forumi, kjer smo si izmenjali ogromno informacij in se predvsem povezali. Spet je mogoče čutiti neko pripadnost poklicu in pomoč med kolegi. Ustanovili smo nov Sindikat policistov Slovenije in s tem dodobra povečali možnost, da bodo naše želje uslišane. Začeli smo se povezovati in več kot nas bo, glasnejši bomo in dlje nas bo slišati. Vsak posameznik lahko naredi veliko, če se posamezniki združimo pa bo slovenska policija veliko hitreje napredovala.










