NE SAMO, AMPAK TUDI

Na poziv nekaterih objavljam zadevo še na blogu… gre za tekst, ki je bil objavljen v reviji Varnost . Tekst, ki sledi pa je necenzurirana verzija, članek pa je bil objavljen skoraj v celoti… kaj je izpuščenega pa lahko preverite sami

POLICIST O POLICIJI

Postati policist sem si prvič zaželel nekje v tretjem razredu osnovne šole, ko sem v reviji Obramba prebiral članek o policistih in njihovem delu. Takrat sem si v glavi izdelal neko svojo podobo policista in dela, ki ga opravlja. Prepričan sem, da imajo mnogi, ki danes vstopajo v policijo prav tako neke idealne podobe o tem poklicu, ki ga večina v bistvu sploh ne pozna. Sam sem predstavljal, da se policisti pač vozijo okoli in pomagajo ljudem, sem ter tja komu prilepijo kakšno okoli ušes in so vedno nekje zunaj. O kakšnih pisnih izdelkih, poznavanju zakonov in stresnih situacijah seveda takrat nisem niti razmišljal. V policijo sem prišel preko prekvalifikacije, 18 mesečnega programa, ki mi je po mojem mnenju dal osnove za to delo, vendar pa sem prepričan, da ti nikakršen program ali šolanje ne nudita toliko znanja kot ga pridobiš od svojih sodelavcev in spoznaš ob delu. Zadnje čase sem je bilo na forumu policist. si veliko debat o tem kakšne policiste je »rojevala« kadetska šola in kašni policisti pridejo iz Tacna sedaj. Menim, da je bistvo dobrega policista želja opravljati ta poklic in pripravljenost odpovedovanja. Nekdo, ki pride v policijo zato, ker je v to primoran zaradi takšnih ali drugačnih razlogov najbrž tega poklica ne bo opravljal dobro, njegovo nezanimanje in arogantnost bo opaziti med postopki, ki jih bo izvajal, s tem pa bo škodil sebi in sodelavcem. Glede na slabo mnenje o policistih, ki ga vsakodnevno spremljamo v slovenskih medijih pa bo za dvig ugleda policije treba storiti kar veliko, tako s strani vodstva policije kot s strani policistov samih.

Govoriti, da se razmere v policiji urejajo je še prezgodaj, čeprav je z zamenjavo v vrhu policije zadovoljnih veliko policistov. Pa vendar bo potrebno še kar nekaj časa, da bodo v policiji sprejete take določitve, ki bodo vplivale na naše delo. Kaj nam v bistvu manjka? Kaj potrebujemo? Splošno prepričanje državljanov RS je, da smo policisti nezadovoljni samo zaradi plač. Pa ni tako. Če bi svoje delo opravljali samo zaradi denarja potem lahko zagotovo zatrdim, da bi bilo policistov še veliko manj. Že dalj časa smo nezadovoljni zaradi pomankanja kadra, preobilice dela, slabe opreme in utapljanja v pisnih aktih ter v slabih medsebojnih odnosih, ki so na marsikateri policijski postaji ustvarjeni s strani vodstva in so razlog za odhode dobrih in izkušenih policistov. Zaradi zadnjih dogodkov v centru Ljubljane, ko je bilo s strani policistov uporabljeno orožje in ubit občan, se je v javnosti začelo govoriti o zaščitnih sredstvih policistovo, debate pa so se velikokrat zaključile z trditvijo, da se ta dogodek v katerem sta bila ranjena dva policista, izrablja za izsiljevanje denarja v času recesije. Nihče pa v teh debatah in raznih intervjujih ni omenil, da se je na neprimernost opreme opozarjalo že v preteklosti. Sam se na neprimernost neprebojnih jopičev opozoril pred dvema letoma, vprašanje je bilo naslovljeno na direktorja PU Lj, ki je povedal, da so postopki v teku, da pa je problem denar. Torej je bil denar za policijo problem že v preteklosti, med tem, ko se je SV opremljalo z jopiči, ki nam jih bodo sedaj prijazno odstopili, saj se jim očitno valjajo po skladiščih. Gre za osnovno opremo policista. Kaj res prosimo preveč? Razne trditve, da jopiče potrebujejo samo neke intervencijske skupine so smešne. O kakšnih intervencijskih patruljah ali skupinah je bilo pravzaprav govora? Na intervencije ali druge dogodke so vedno najprej napotene patrulje, vse patrulje, ki so v bližini. Nihče se ne sprašuje po katerem področju dela, ko je treba nujno iti v pomoč. Na intervencije nikoli ne pride najprej specialna enota ali kakšna druga posebna enota, pridejo policisti, isti policisti, ki vas ustavijo zaradi cestnoprometnega prekrška. Je potem res preveč, če prosimo, da imamo možnost nase nadeti kvaliteten jopič s katerim je možno tudi voziti službeno vozilo? Kaj pa zaščitne rokavice? Se državljani zavedajo, da policisti nimamo niti osnovne zaščite za roke? V tujini ne boste videli policista, ki nima možnost na roke nadeti intervencijske rokavice, ki ga ščitijo pred vbodi, urezninami in infekcijami. V slovenski policiji policisti te zaščite nimamo. Kljub temu, da se pri svojem delu vsakodnevno  srečujemo z odvisniki, brezdomci, trupli, da imamo veliko opravka s krvjo najrazličnejših ljudi… Nevarno je lahko že samo opravljanje varnostnega pregleda osebe, ki ima v žepu injekcijsko iglo na katero se lahko zbodeš in dobiš hepatitis, HIV ali pa kakšno drugo prenosljivo bolezen. Hočete še večjo banalnost, ki ne morete prebrati ali slišati v poročilih? Na policijskih postajah se zadnje čase dogaja tudi to, da zmanjka mila, da nimamo nikakršnega sredstva za brisanje rok in podobne banalnosti, ki so mi povsem nerazumljive. Res zahtevamo preveč, če si želimo le osnove o katerih delavcem v podobnih poklicih ni treba razmišljati. Na ljubljanski urgenci še nisem videl, da ne bi imeli mila, ali pa več vrst rokavic…Tudi reševalci s katerimi sodelujemo imajo take stvari vedno pri roki in nam na prošnjo kakšen par rokavic tudi dajo… Vendar je človeka pri taki prošnji sram. Koliko časa bo tako stanje še trajalo? Smo res dolžni na kocko postavljati svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih? Kje so obljube ministrice, da bo nabava zaščitnih sredstev njena prioritetna naloga?

Potrebujemo boljšo opremo, predvsem pa več sistemskih sprememb s katerimi bi se nam olajšalo delo. Včasih se kar ne moremo načuditi koliko pisanja je treba napisati za vsako malenkost, kako se mesečno spreminjajo zakoni, kako dnevno dobivamo navodila, kako naj nekaj delamo drugače kot smo delali dan prej… Želimo si, da bi šli v korak s časom in bi imeli dostop do interneta, računalnike v vozilih in podobno. Med tem, ko ima že vsak otrok na svojem mobilnem telefonu dostop do interneta, ga policist pač nima. Računalniki, ki jih imamo so namenjeni izključno pisanju in se jih ne izkoristi dovolj. Z računalniki bi se lahko risale tudi skice prometnih nesreč, vse kar bi bilo potrebno storiti je, da bi se kupilo program in pa policiste usposobilo za delo z njim. Take skice bi bile točne in narisane v parih minutah. Z dostopom do interneta bi lahko imele vse policijske postaje svoje spletne strani, kjer bi občani lahko prebirali o tem in onem, gledali slike in podajali mnenja o delu policistov in podobno. Tako bi se zelo povečalo preventivno delo, sodelovanje z občani, povečale bi se informacije občanov, ki bi lahko policijo obveščali o kaznivih dejanjih v njihovih soseskah, o problematiki, o osebah, ki se preživljajo s kriminalom in še bi lahko našteval. Kljub neštetim možnostim, ki bi jih pridobili z internetnim dostopom in z izkoriščanjem le tega, pa dostopa do interneta še vedno nimamo. Nekatere postaje dostop sicer imajo, vendar pa je malo policistov, ki ga lahko koristijo. In to je narobe. Če bi se v policiji bolje uporabljali računalniki in bi se posledično prenehalo stran metati kupe papirja, bi se lahko privarčevani denar porabil za drugo opremo. Pišem o stvareh, ki so v tujih policijah nekaj samoumevnega.

Vse več se pozablja na osnove policijskega dela, ki so stik z občani, pomoč, komunikacija, delo z otroci in ostalo. Spet bi lahko kdo rekel, da policija to tudi dela, in imel bi prav, vendar je takega dela veliko premalo. Vodja policijskega okoliša, ki bi moral imeti stalen stik z občani na svojem območju, ki bi moral tedensko, če ne dnevno, obiskovati šole in vrtce, se pogovarjati z starejšimi, ki so, hoteli ali ne, najboljši vir informacij o družbi odklonilnih pojavih, ta vodja mora večkrat delati druge naloge saj primankuje policistov. Prav tako se namesto opisanih nalog ukvarja z nepravilno parkiranimi vozilli, kar bi po vsej logiki moralo izvajati mestno redarstvo, če pa že policija, potem policisti opazovalci…, ki pa jih praktično ni več. Pred nekaj leti je bilo na jutranji odpravi na eni izmed mestnih PP v Sloveniji cca 10 do 15 policistov opazovalcev, katerih delo je opazovalna služba (peš ali s kolesom) in izvajanje ukrepov na terenu, ki jim je dan. Takih opazovalcev na isti PP danes skoraj da ni. Ponavadi so v dopoldanskem in popoldanskem času štirje ali mogoče šest, ki pa se večinoma ukvarjajo s prometno konico in morajo po navodilih iz policijske uprave biti v določenem času v križiščih in usmerjati promet. Kar je spet prav, če ne bi zahtevali, da je policist tam tudi če ni gneče… in če ne bi bilo bolj pomembnih nalog. Roko na srce so policisti v križiščih samo zato, da se le ta zaradi nespametne vožnje voznikov ne »zabašejo« do konca, na samo gnečo pa policist ne more prav veliko vplivati. Če bi bilo policistov dovolj bi lahko le te videvali tako pri usmerjanju v križiščih kot na ulicah, in patruljiranju. Varnost ljudi in njihovega premoženja bi bila večja, policisti pa bi si lahko vzeli čas za pogovor z občani, namesto, da hitijo iz ene stvari na drugo in nimajo več tistega pomembnega stika z ljudmi, katerim navsezadnje tudi služijo. In takih nesmislov je še mnogo in bi za opisovanje le teh lahko napisali roman.

Najbolj žalostno pri opisanem je to, da vsi ti napačni načini dela, vso to pomankanje policistov in njihovo nezadovoljstvo vpliva na ugled policije. Policisti na terenu smo tisti, ki vsakodnevno poslušamo očitke čez naše delo, kljub temu, da nismo tisti, ki odločamo o tem kaj in kako bomo delali. O našem delu se premalo odkrito govori, premalo naših postopkov je obrazloženo občanom, ki si naše delo napačno razlagajo nato pa pljuvajo čez policiste na vsakem koraku.

Za dvig ugleda policije bo treba spremeniti miselnost tistih, ki še vedno zagovarjajo vsesplošno kaznovanje na naših cestah in policiste silijo v to, da tudi zaradi banalnih prekrškov kaznujejo občane, ki zaradi tega vse manj zaupajo policiji in ji posledično dajejo tudi manj informacij, kar pa širše slabo vpliva na policijsko delo pri raziskovanju ostalih odklonilnih dejanj. Treba je spremeniti miselnost, da policist mora obvezno v času službe imeti takšne ali drugačne ukrepe, za delo policista se mora šteti tudi stik z ljudmi, pomoč pri raznih problemih s katerimi se srečujejo starejši in otroci, skratka že sama prisotnost na terenu. Vsekakor bi bilo smešno pričakovati, da bi policisti prenehali kaznovati, pravim le, da je potrebno ob pravem času na pravih mestih ukrepati zoper hujše kršitelje.

Potrebno je zopet ustvariti neko delavno klimo, vzpodbujati dobre medsebojne odnose, policiste izobraževati, jim pomagati pri pravilni komunikaciji in jih hkrati zaščititi. Predvsem pa je treba o problemih govoriti, javno in brez skrivanja pred širšo javnostjo, kar se je dogajalo pretekla leta. Policisti smo se zaradi nezadovoljstva pričeli družiti na forumi, kjer smo si izmenjali ogromno informacij in se predvsem povezali. Spet je mogoče čutiti neko pripadnost poklicu in pomoč med kolegi. Ustanovili smo nov Sindikat policistov Slovenije in s tem dodobra povečali možnost, da bodo naše želje uslišane. Začeli smo se povezovati in več kot nas bo, glasnejši bomo in dlje nas bo slišati. Vsak posameznik lahko naredi veliko, če se posamezniki združimo pa bo slovenska policija veliko hitreje napredovala.

V petek sta bila pri intervenciji s strelnim orožjem ranjena moja sodelavca. Skupaj s še nekaj policisti so bili poslani na intervencijo, ko že neštetokrat prej. Pa vendar se je ta končala precej bolj tragično. Ob prihodu kolegov na kraj je kršitelj začel nanje streljati pri čemer je ranil dva policista, potem pa je pod streli policistov umrl. Ne nameravam pisati o tej intervenciji, niti o udeleženih policistih ali o človeku, ki je streljal na policiste. Dogodek je pretresel vse zaposlene na naši policijski postaji, sam pa sem vsak dan bolj »razkurjen« saj se mi po glavi podijo stvari na katere sem opozoril že pred leti. Gre za zaščitna sredstva, ki bi jih policisti tako zelo potrebovali pa jih kljub temu nimamo. V tem primeru je treba seveda izpostaviti neprebojne jopiče, ki jih sicer imamo, vendar pa so povsem neprimerni in zastareli. Zaradi tega jih policisti tudi skoraj nikoli ne nadenemo. Kljub temu, da bomo v prihodnjih dneh policisti gotovo veliko poslušali svoje nadrejene, ki nas bodo pametno opozarjali, da moramo jopiče uporabljat, jih ne bomo uporabljali nič več kot smo jih. Zaradi njihove teže, velikosti in neprimernosti jih namreč ne moremo nadeti že pred intervencijo, saj z njimi ne moremo varno upravljati službeni avto. Pišem iz lastnih izkušenj, saj sem pri neki intervenciji skoraj zapeljal s ceste, ker mi zaradi nadetega neprebojnega jopiča ni uspelo zaviti z intervencijskim vozilom. Tudi na kakšno hitro reagiranje lahko ob nadetem jopiču kar pozabimo saj smo v njih kot želve. In zakaj nam ne priskrbijo novih? Odgovor na to bo moral dati kdo drug.

Na problem sem tako sam kot že mnogo drugih opozarjal. Pred dvema letoma sem kot sindikalni zaupnik na zaščitna sredstva opozoril takrat edini sindikat- PSS, ki je zadevo le posredoval direktorju PU, ki pa je na sestanku čez nekaj časa povedal le, da se pričakuje večja nabava jopičev in da se zaveda, da so nekateri že zelo stari. Seveda je povedal tudi, da je problem v denarju. No po dveh letih se v zvezi tega ni naredilo nič, mogoče se tudi je, pa sam tega ne vem, vendar na PP nismo dobili niti enega novega neprebojnega jopiča. Prav tako je po mojih informacijah na drugih PP po vsej državi. Sramota. Problem, ki sem ga prav tako začel izpostavljati pred leti so zaščitne rokavice, pa ne kakšne super drage, le nekaj da si policist da na roko, ko ima postopek z narkomanom, brezdomcem ali s kom, ki bi lahko ogrozil njegovo zdravje. Verjemite takih postopkov je ogromno. Pri izpostavljanju tega problema mi je bilo v veliko pomoč tudi Združenje policistov Slovenije in zdaj skoraj da že drugi reprezentativni sindikat- Sindikat policistov Slovenije, kateri je s pomočjo združenja za vse člane na moji PP priskrbel zaščitne rokavice, predvsem pa je bilo zanimivo na ustanovitvi sindikata v Celju, ko je bila stvar predstavljena pred novinarji. Takrat čisto »nova« ministrica je pred kamerami obljubila, da bo nabava zaščitnih sredstev ena izmed njenih prioritetnih nalog. Naj povem, da rokavic za policiste še vedno ni. Niti ena policijska postaja jih še ni dobila. Je res tak problem v denarju? Recesija že ne more biti razlog, saj  je pred dvema letoma ni bilo… Država najde denar za vse mogoče traparije, ni pa sposobna opremiti policije, ki ji v največji meri zagotavlja varnost.

Pa poglejmo. Kot policist imam v službi odrejeno, da 3 ure nadziram hitrost voznikov ter kršitelje kaznujem. To izvajamo vsak dan. Recimo, da v enem dnevu zaradi hitrosti ustavimo samo 25 voznikov in recimo, da nihče ne pripelje za večjo kazen oz. za predlog k sodniku za prekrške, recimo torej, da je kršitev ZVCP-1 32/7-B za katero globa znaša 250,00 eur (3KT), potem recimo, da vsi kazen plačajo v 16 dneh in država posledično dobi le polovični znesek, ki znaša 125 EUR. Tako država dobi vsak dan samo od ene patrulje na samo eni od PP 3.125,00 EUR. Če računam naprej dobi država na teden od dela samo ene patrulje, na samo eni PP 21.875,00 EUR. Zelo dober neprebojni jopič stane 600 EUR. Torej bi v enem tednu ena patrulja na eni PP v državi prinesla toliko denarja, da bi z jopiči lahko opremili 36 policistov. Če nam država torej nakaže denar, ki ji ga prislužita dva policista v enem tednu lahko 36 mojih sodelavcev dobi zelo kvalitetne neprebojne jopiče, čeprav bi jih na naši PP nujno potrebovali le 6, ki bi jih uporabljali policisti v patruljah, ki so ponavadi prvi na kraju. Seveda, do takrat, ko država ne bo več v recesiji in bo mogoče opremiti tudi ostale policiste. Smešno ali žalostno, odločite sami. Raje ne začnem računati še kolikšen bi bil znesek vseh kazni , vseh policistov na eni PP, ali celo v celi državi.

Številke so precej večje kot sem jih sam navedel. Počasi bo treba razmisliti kakšno policijo hoče država in kaj bo za to naredila. Policisti se vsakodnevno izpostavljamo pri svojem delu. To zagotovo ne delamo zaradi plače, ki je mimogrede za tako delo absolutno premajhna. To delamo zaradi tega, ker smo se odločili za ta poklic, katerega namen naj bi bil služiti občanom v vseh pogledih, jih varovati in pa seveda tudi sankcionirati tiste, ki kršijo zakon. V bistvu sem napisal kar pravšnji vrstni red, ki pa se na žalost uporablja bolj v obratni smeri. Policisti nismo več spoštovani, kar samo še kako dobro spoznavamo pri vsakodnevnem delu, kakšno mnenje pa imajo ljudje o nas pa lahko prebiramo vsak dan na forumih časopisov in ostalih spletnih straneh. Po eni strani mi je tako stanje razumljivo saj so se stvari v policiji v preteklih letih postavile na glavo. Kljub temu pa sem razočaran, ker ljudje enostavno ne pomislijo, da je policist s katerim se srečajo oni še najmanj kriv, da je stanje tako kot je.

Počasi bom nehal. Zadeva je tiščala v meni in najlažje mi jo je bilo takole spraviti ven. Sam pa upam, da bosta oba sodelavca hitro okrevala in da v prihodnosti ne bosta imela težav z zdravjem. Isto želim vsem sodelavcem, ki so bili v tem dogodku na kakršen koli način vpleteni. Želim pa si tudi, da se take stvari ne bi več dogajale….kar pa seveda ni mogoče.

(slike so prikazane v odebeljenih besedah oz. v tistih, ki vam izgledajo malce drugače )

Večne debate o tem kaj počno moški, ko odidejo sami na morje bodo kmalu pojasnjene… Kljub temu, da sem slišal nešteto zgodb o takšnih in drugačni pripetljajih o moških izletih je gotovo skupno vsem to, da se veliko pije in je ter malo obremenjuje.  Za zaključek svojega dopusta sem si (seveda z dogovorom s svojo ženo) tudi sam s kolegi privoščil pravi moški vikend na morju. Za razliko od odprav, ki jih izvajamo s svojimi dragimi, so takšne odprave drugačne že na samem začetku saj ni nikakršnih priprav ali obremenjevanj s tem kaj se bo počelo, kam se bo šlo, koliko bo stalo, kdo bo kuhal, kdo pral, ….

Pri nas se je začelo z določitvijo datuma ter obiskom v trgovini dan prej. V trgovini enostavna naloga- nabava mesa. Pika. Drugi dan odhod ob skoraj določenem času. V avto par vrečk, kakšna spalka ter seveda meso. ZAčetno moštvo je štelo 4 udeležence, še dva pa sta se pridružila naslednji dan. Trije smo štartali iz domačega kraja, četrtega pa je bilo treba pobrati v Ljubljani saj je bil še v službi. Tam smo prvič doživeli tudi to, kar smo navajeni pri ženskah…pri tem, ko se nam je pridružil četrti član, je bilo namreč treba čakati kolega, ki je nekam skočil…no stvar je bila kmalu jasna in opravičilo za čakanje ni bilo potrebno, saj je bil njegov odhod iskreno povedano zelo opravičen. Kolega je odšel namreč kupiti pivo, da smo lažje štartali proti morju. Vožnja je bila dolga ter naporna in kljub dokaj novemu avtomobilu nas je celo pot skrbelo, da bi le ta zakuhal, zaradi česar je bilo treba seveda opraviti par postankov, usoda pa je hotela, da smo na teh postankih koga srečali in temu primerno nazdravili.

Po dolgih in napornih urah vožnje smo končno prispeli na cilj (Zambratija) in takoj poskrbeli za najbolj nujne stvari. Kot dobri lovci (zapisano v genih) smo takoj brez odlašanja in nepotrebnega razparkiravanja zakurili ogenj, ki je seveda potreben za pripravo osnovne moške hrane -  mesa, ki smo ga prejšnji dan kupili kakšnih 7 kil. Roko na srce, med nami pa so nekateri tudi “po žensko pretiravali” ter priskrbeli dodatne dobrote kot je AJVAR. Stvari so potem potekale same po sebi…pivo in splošne debate o tem in onem ter o raznih pomembnih temah, ki zanimajo moške.

Vem, da med ženskami prevladuje mnenje, da moški odidejo sami nekam samo zato, da se “gonijo” ter varajo in so nasploh packi ter goveda, vendar je realnost povsem drugačna. Odidemo zgolj zaradi preprostosti moškega druženja, butastih debat in zato, da smo lahko to kar smo … zgolj pijana goveda, ki uživajo v tem, da so sami sebi v zabavo. Zavedamo se namreč, da kadarkoli vidimo nekje hudo “ribo“, obstaja poleg te “ribe” moški, ki se jo je naveličal poslušat in mu gre pošteno na živce… No zaradi napisanih razlogov lahko mirno priznam, da smo se ob večerih namesto odprav na “babe” enostavno kartali… zelo zahtevno igro. Konec prvega večera oz. noči pa ni bil nič posebnega… nekateri smo odšli spat, med tem, ko so drugi opravili še z drugačnimi potrebami .

Naslednji dan sta se nam pridružila še dva “pacienta”, ki sta prišla ravno v času počitka in nas obdolžila dolgočasnosti, čeprav smo se malo pred tem vrnili iz izleta (beri pivo v neki “kao” gostilni in zopet pomembne debate) . Sam sem imel ta drugi dan rahle težave z želodcem zaradi prenažrtja z svinjskim mesom, na katerega sem mimogrede alergičen, ampak je tako svinjsko dober, da se mu ne morem upreti. Stvari so zopet sledile ustaljenemu redu…pitje in žretje mesa… ter kavica našega Pere, ki nas je zbudila iz zaspanosti. Med tem, ko so nekateri zoper kartali ter se nalivali s piro, katerega sam tokrat nisem mogel več konzumirati zaradi prej omenjene težave, sem se sam zabaval s svojim fotoaparatom.

In tukaj je bil že naslednji dan. Treba je bilo veliko pospravljati saj se nam je že mudilo nazaj domov k svojim ženam ter dekletom. Bili pa smo tudi zelo ponosni, da nam moški vikend ni ušel izpod nadzora.

Kaj naj rečem za konec? Ženske, nikar ne skrbite…vaši fantje vsake toliko časa potrebujejo le… čas zase, čas, da so lahko to kar jim je mati narava dala… telički, pijanci, klovni, umazanci, svinje, goveda, …. se boste že same spomnile še kakšnega izraza, prepričan sem da ne bo težko.

Vam fantje, prijatelji in sotrpini pa želim še obilico kvalitetne zajebancije ter takih in podobnih izletov kot sem ga prejšnji vikend doživel sam.

No, da zaključim tole poročanje o dopustu… Po zadnjem javljanju je sledilo še poslavljanje od morja, kopanje, sprehod, še malo slikanja in pa še ena vožnja z vlakom po plaži. Če potegnemo črto nam je bilo lepo, drugo leto pa nam bo družbo delal še en korenjak…če bo čas za pisanje pa ne vem :). No pot do doma je minila brez posebnosti. Doma pa so nas čakale sitnosti. Najprej nam je crknil TV, ki je star cca 3 leta. RAzloga ne vem. Ko nas ni bilo je bil izklopljen iz vtičnice tako da elektrika ni imela toka zraven :). TV sem prižgal, delal je par minut nato pa ga je vzela televizijska matilda. No bomo videli kaj bodo porekli serviserji. No potem me je zajebaval še računalnik, ki se preko ruterja ni hotel povezati na internet…ampak to sem uredil sam z enostavnim resetiranjem ruterja. No da ne bom samo jamral… Pravo presenečenje je dobil sine…svojo drugo sobo. V času, ko nas ni bilo sta mu deda poštimala pograd in sedaj brez problemov spi v svoji novi sobi. Car. Sledili so še naporni nakupi novih zalog v trgovini in eliminiranje vseh pajkov, ki so očitno dodobra rajali po hiši, gotovo z mislijo, da lastnikov ne bo več nazaj. No najbrž jih je minilo, ko sem se pri njih oglasil s cevjo sesalca. Sedaj domujejo vsi skupaj v eni vreči. Družinsko. Sedaj je čas za kakšno pivo s kolegi in še zadnji teden dopusta…potem pa v službo. Potrudil se bom da malce bolj ohranjam svoj blog, ampak pri meni se nikoli ne ve. Tukaj je še FAce Book, forumi, sindikatni boj …

Včeraj se je dan začel naporno. Še danes ne vem ali me je zavihala luna ali pivo… Prejšnji dan je bila namreč polna luna, s katero se večkrat spreva. Previdevam pa, da mi je škodilo to, da sem mešal Laško pivo z Unionom…če bi Union pustil lepo pri miru potem ne bi bilo težav. Skratka, do kosila sem bil malce slab potem pa sem se le sestavil skupaj. Žal mi je, da nisem poslikal kosila, ker bi se vam cedile sline. Foter, ki je specialist za kuhanje, še posebej za pripravo rib in podobne golazni, je v podpeki nardeil lignje potem pa še malce rib na mreži…

Po kosilu smo se odpravil na izlet v Klimno, kjer je v zalivu zdravilno blato, v zalivu pa je zelo nizka voda, tako, da se lahko sprehodiš daleč od obale pa ti voda sega le do kolen. Med tem, ko so se vsi mazali z blatom se je nekdo moral zopet žrtvovati in ostati čist, da je lahko fotografiral. Najbolj je v nizki vodi zopet užival sin, ki ga je kar razganjalo od veselja, saj je bila voda povsod globoka ravno prav za njega in ni potreboval rokavčkov. Skratka bilo je fino.

Danes je padla odločitev, da bomo počasi zaključili dopust in se jutri odpravili nazaj v prelepo Slovenijo. Tako, da bom tole javljanje počasi zaključil, razen, če se zgodi še kaj zanimivega. Čaka nas še čiščenje in pakiranje potem pa nazaj domov. Juhuhu!